OPERATIVNI GASILEC – osnovne gasilske veščine in postopki (ZUNANJI POŽAR)

Veščina je definirana kot zmožnosti posameznika, da izvede oziroma dokonča določeno nalogo. V našem primeru to pomeni izvajanje in dokončanje gasilskih nalog ob upoštevanju postopkov določenih za posamezen tip posredovanja (intervencije). Pri vsakem gašenju požara se je potrebno držati nekaj osnovnih pravil:

• Osnovne prioritete so: varnost gasilcev, reševanje ljudi, reševanje živali, reševanje lastnine in dobrin, vzpostavitev stanja v normalni tok.
• Vsi gasilci, prisotni na lokaciji posredovanja morajo izvajati vse ukrepe, potrebne za zagotavljanje varnosti njih samih, njihovih sotovarišev ter vseh ostalih prisotnih na območju posredovanja. Pomembno je, da je vsak od gasilcev sposoben zaznati morebitno nevarnost, jo odpraviti ali zmanjšati njen vpliv na minimum, ter o tem obvestiti svojega nadrejenega.
• Vsak požar je potrebno najprej lokalizirati ter nato dokončno pogasiti. Pri tem se na požar v čim krajšem času in ob pravilnem postopku gašenja nanese zadostno količino ustreznega gasilnega sredstva. Ko je požar lokaliziran, se intenzivnost ustrezno zmanjšuje.
• Gašenje se izvaja z roba proti središču požara, med napredovanjem morajo imeti gasilci v napadalnih skupinah ustrezen položaj in pregled nad učinkovitostjo svojega dela.
• Pri izvajanju gašenja na prostem, zunanjih požarih in požarih v naravi le to izvajamo tako, da imamo veter v hrbet. Tako smo zaščiteni pred produkti gorenja, toploto sevanja in imamo boljši pregled nad dogajanjem.

1. GAŠENJE ZUNANJIH POŽAROV

O gašenju zunanjih požarov govorimo, ko gorijo zunanje stene, strehe ali drugi zunanji gradbeni elementi oziroma površine objektov. V to skupino se prišteva tudi požare razlitih vnetljivih tekočin v prometu. Taki požari so običajno intenzivni, ker je prisotna dovolj velika količina kisika, svoje dodajo še vremenske razmere (veter, temperatura,….). Za razliko od notranjih požarov so ti požari za gasilca manj nevarni. Pri gašenju je pomembna omejitev širjenja ter uporaba mej požarnih območij (požarni zidovi in ostale naravne ovire) tako, da lahko čim prej iz obrambe preidemo v napad, lokalizacijo ter nato dokončno pogasitev.

1.1 Delo gasilcev na mestu intervencije

Po prihodu gasilske enote na mesto posredovanja je potrebno izvesti osnovne postopke:

• zavarovanje območja posredovanja (prometno, naletno) ter priprava varnega delovišča,
• napeljava in priprava cevovodov na osnovi povelja vodja enote,
• postavljanje lestev in priprava druge potrebne opreme po navodilu vodje,
• opremljanje z IDA, oziroma drugo zaščitno opremo,
• glede na povelje vodje enote izvajanje obrambnega in/ali napadalnega načina gašenja,
• zagotavljanje vode za gašenje,
• lokalizacija požara, gašenje žarišč(a) in dokončna pogasitev,
• gasilska straža.

1.2 Oskrba z vodo za gašenje

V prvem delu za gašenje uporabimo vodo, katero smo pripeljali s seboj, nato pa iščemo druge vodne vire. Pomembno je, da nam ti viri zagotavljajo konstanten in zadosten vir vode. Če takih virov ne najdemo v neposredni bližini, uredimo dovoz vode s cisternami ali vzpostavimo rele (verigo) s pomočjo motornih črpalk.

V kolikor pride na lokacijo posredovanja prva gasilska enota, ki ima vozilo brez vode, oziroma je njena količina zanemarljiva (GV-1, GVV-1,…), je ena izmed prvih nalog iskanje vodnega vira. To pomeni vzpostavitev 1. dela tridelnega napada. V primeru, da na kraj prihaja ali je med tem časom že prišla tudi enota z vozilom AC ali GVC, se lahko prva enota priklopi na to vozilo, ki služi kot osnovno za izvajanje gašenja. Za izvajanje oskrbe z vodo preko hidrantnega omrežja je pomembno, da imamo v vozilih ustrezno opremo in armature za odvzem vode tako iz podzemnih kot nadtalnih hidrantov. Ves čas gašenja je potrebno kontrolirati dotok in porabo vode.

Pri oskrbi z vodo vedno napeljujemo cevovode ali sestavljamo sesalni vod od vozila oziroma črpalke do vodnega vira (hidrant, reka, bazen,…), enako velja za napajanje osnovnega napadalnega vozila z drugo AC ali GVC. V kolikor je možno vedno uporabljajmo podvojeno oskrbo z vodo (npr. napajanje iz hidrantnega omrežja in AC).

1.3 Transport vode med črpalko in trojakom (razdelilcem)

Je drugi del tridelnega napada, ki ga v primeru posredovanja z vozilom GVC naredimo najprej. Šele nato sledi postavljene prvega in tretjega dela napada. Za napeljavo cevovodov uporabljamo B cevi, katere vedno napeljujemo od črpalke proti mestu trojaka (običajno B-CBC). Mesto, kjer stoji trojak je vedno zadnja »varna« točka, na kateri lahko gasilci delajo brez zaščite dihal ali nevarnosti rušenja. Kam postavimo trojak? Stoji naj na mestu, od kjer je dobra preglednost nad delom napadalnih skupin, saj bomo tako lažje spremljali zahteve za odpiranje in zapiranje vode, hkrati pa na tako mesto, da ne bo oviral gibanja gasilcev. Mesto mora biti dovolj odmaknjeno, da je varno za delo (padajoči predmeti iz strehe,…).

Po postavitvi cevovoda je potrebno nadzirati cevovod, cevi lahko počijo ali se kako drugače poškodujejo. V primeru poškodbe jo mora za to zadolžena skupina, oziroma gasilec, zamenjati ali začasno zaustaviti puščanje s pomočjo cevnih obvez. Običajno to nalogo izvajata cevarja, če je razdalja krajša pa tudi sel ali strojnik.

1.4 Delo napadalnih skupin pri gašenju

Za ponovitev, oddelek 1+8 lahko sestavi tri napadalne skupine. Po postavitvi B cevovoda in trojaka na svoje mesto, lahko napadalne skupine postavijo vsaka svoj napadalni cevovod. Cevi se vedno razvija od trojaka do mesta, od kjer bomo pričeli gašenje (linija gašenja). Pri tem se običajno uporablja C cevi (izjemoma H in D cevi). Koliko cevi bomo uporabili za postavitev napadalnega cevovoda je seveda odvisno od oddaljenosti. Na podlagi te informacije se bo o tem odločal vodja skupine (ali vodja enote- v povelju). Tudi, če je požar v neposredni bližini in bi načeloma zadostovala že ena C cev (15 m) velja pravilo, da od trojaka naprej, vedno postavimo vsaj dve C cevi. Zgodi se lahko, da bo potrebno napredovati ali pa se umikati in pri tem izvajati zaščito pred širitvijo ognja.

Pri gašenju večjih objektov (dvoran, industrijskih hal) mora vodja uporabiti več napadalnih skupin vzporedno v isti smeri delovanja – čelni napad. Pri gašenju zunanjega požara ali pri požaru v naravi je širina delovanja ene napadalne skupine do 15 m, globina pa od 7 do 12 m. Če je intenzivnost požara velika, se razdaljo med posameznimi napadalnimi skupinami zmanjša.

Napadalne skupine lahko izvajajo obrambne ali napadalne naloge:

1. PASIVNA (posredna) OBRAMBA: usmerimo gašenje na negoreče objekte, katere z vodnimi curki ohlajamo ter preprečujemo, da bi zagoreli. Uporabljajo se ročniki z razpršenimi curki. Za povečevanje efekta se lahko uporabijo dodatki, kateri se lepijo na površine in predvsem na gorečih materialih preprečujejo dostop kisika potrebnega za gorenje. To je najvarnejši način zaščite nepoškodovanih objektov. Uporablja se navadno takrat, ko nimamo dovolj sil in sredstev za napad.
2. AKTIVNA (neposredna) OBRAMBA:  Curki so obrnjeni na objekt ali del objekta, ki gori. Izvaja se gašenje in hlajenje zunanjega dela požara ter s tem varuje sosednje objekte. Ta način nam omogoča poleg obrambe tudi deloma gašenje požara. Ogenj se s tem ne širi in ga zadržujemo v zatečeni velikosti.  
3. ZUNANJI NAPAD: Kadar plameni zajamejo cel objekt in ni možno (varno) gašenje v notranjosti, naredimo zunanji napad. Pri tem načinu gašenja se napade usmeri v žarišče požara skozi odprtine ali podrte in zgorele stene. Gašenje preko strehe je neuspešno, saj praviloma gasilno sredstvo doseže samo del notranjih gorečih prostorov, ostalo pa odteče v okolico objekta.
4. FRONTALNI NAPAD:  Uporabimo ga takrat, kadar gasimo na večjih objektih, kjer je požarni sektor oblikovan tako, da se požar širi samo v eno smer. Sočasno gasimo vzporedno z več napadalnimi skupinami v isti smeri. Širjenje naprej je z oviro omejeno. Ta način lahko uporabimo tudi v primeru gašenja požarov v naravi.
5. NAPAD Z OBKROŽANJEM: Požar zajame velik del objekta. Z napadi ga omejimo vsaj z dveh strani, hkrati pa varujemo tudi sosednje objekte

Napadalne skupine lahko pri svojem delu uporabljajo tudi lestve. Ker gre za delo na višini je potrebno pri tem poznati pravila postavljanja in dela na njej:

• Lestev se vedno postavlja na utrjene, če je možno tudi ravne površine.
• Lestve postavlja od 2 do 5 gasilcev (stikalna 2, tri delna raztegljiva z oporniki 5).
• Na eni lestvini lestve je lahko samo en gasilec. Pri tem pa je vedno potrebno upoštevati navodila proizvajalca lestve, ki definira način in pogoje njene uporabe.
• Lestev mora biti na točki prislona (zgoraj) minimalno 3 kline preko naslona (cca. 1 m) ter privezana ob naslon.
• Če lestve ni mogoče privezati, jo je potrebno njeno pridrževanje, kadar so na njej gasilci.
• Po lestvi se hodi pazljivo, z rokami se prijemamo klinov lestve in ne pokončnega lestvenika.
• V kolikor bomo delali na lestvi, se na doseženi končni točki zavarujemo z gasilskim pozicijskim pasom. To v primeru padca ali zdrsa zadrži gasilca na lestvi.
• Pri gašenju z lestve vedno uporabljajmo omejevalec tlaka, oporno koleno za ročnik ter cevni pritrdilec s katerim privežemo cevovod na lestev, predno vanj spustimo vodo. Uporaba armatur pri delu z lestvijo.

1.5 Gasilska straža

Gasilsko stražo izvaja enota ali skupina gasilcev po pogasitvi požara. O tem, ali na lokaciji posredovanja ostane straža, odloča vodja intervencije. Vodja intervencije določi moštvo in opremo, ter naloge enote na straži. Med izvajanjem gasilske straže gasilci gasijo morebitna manjša žarišča, ki bi se še pojavila. Straža traja toliko časa, kot določi vodja intervencije, oziroma dokler obstaja možnost, da se bo požar ponovno pojavil.

Vir: PPT predavanje Gasilska taktika za OG, Purkart Klemen